Šolski zavodi in drugi javni zavodi s širokopasovnim dostopom preko omrežja ARNES
04/13/2004
Na naslednjih naslovih je mogoče najti več podatkov o hitrem internetu in šolskih omrežjih:
Povezava1
Povezava2
V priponki
sta seznama vseh ustanov povezanih v omrežje ARNES. Na prvem listu so
ustanove razvrščene glede na zmogljivost povezave, na drugem pa glede
na kraj. V prilogi se nahaja tudi stolpec "Tehnologija". Posamezne
oznake pomenijo naslednje:
- OPTIKA = dve optični vlakni (parica). Hitrost je omejena s tipom opreme;
- ETH = ethernet - najeta pasovna širina na optični parici brezžična = radijska internetna povezava med dvema točkama;
- ZVOD = najeti vod - telefonska (bakrena) parica. Hitrost je določena s tipom voda in z opremo;
- CATV = internetna povezava preko koaksialnega kabla operaterja kabelske TV;
- FR = frame relay, najeti vod - telefonska (bakrena) parica. Hitrost je določena s tipom voda in opremo ter zasedenostjo voda;
Opozoriti
velja, da zavodi v Kopru, ki imajo navedeno 100 Mbit/s povezavo do
omrežja ARNES dostopajo po skupnem vodu z zmogljivostijo 10 Mbit/s.
Zavodi v Sežani z navedno hitrostjo 10 Mbit/s pa do Arnesa dostopajo po
skupnem vodu z zmogljivostjo 2 Mbit/s.
Peter Sterle, ARNES, v nadaljevanju podaja mnenje o tem, kako je mogoče opredeliti ustrezno zmogljive internetne povezave, ko govorimo o dostopih slovenskih izobraževalnih zavodov do interneta:
"Pri
nas ADSL še vedno velja za 'broadband', čeprav to dejansko ni. Problem
ADSL-ja je v tem, da to ni simetrična povezava. Hitrosti so namreč
navadno navedene na način "2048/512 Kbit/s", kar pomeni, da je hitrost
do uporabnika večja kot hitrost od uporabnika v internet. Za večino
domačih uporabnikov to ni problematično. Tak način prenosa podatkov pa
večinoma ni primeren za videokonferenčne prenose, P2P prenose
podatkovnih baz, telemedicino in tudi za delo na daljavo, kjer
teledelavec v realnem času dostopa do podatkovnih baz v matičnem
podjetju itd. Vsi našteti načini dela zahtevajo enako zmogljive
povezave v obe smeri. Druga težava ADSL tehnologije je prerezervacija
(overbooking) kar pomeni, da je na skupnem vodu z zmogljivostjo 4 MB
lahko tudi 5 uporabnikov z zgoraj navedeno ADSL hitrostjo. V tem
primeru bi govorili o prerezervaciji na skupnem vodu v razmerju 1:5.
Zato so hitrosti na ADSL-ju v praksi običajno nižje od navedene.
Običajno pa so razmerja prerezervacije v tržnem internetu še precej
bolj neugodna od navedenega primera. Organizacije, ki dostopajo preko
ADSL tehnologije do omrežja ARNES imajo s pogodbo Vlada-Telekom
določeno maksimalno prerezervacijo npr.: pri 4 Mbit/s zmogljivi
povezavi, lahko Telekom uporabi prerezervacijo v razmerju 2:1, če je
zmogljivost večja od 6 Mbit/s pa v razmerju 3:1. To še nekako za silo
omogoča QoS (upravljanje kakovosti storitev), ki omogoča neprekinjene
video prenose, vendar pa samo iz enega računalnika na šoli.
Peter
Sterle je poskušal iz različnih virov in definicij sestaviti nekakšno
povprečje, ki naj bi v informacijsko razvitih okoljih določalo
broadband oz. hitri internet:
- okoli 4 Mbit/s za individualne uporabnike;
- 10 do 100 Mbit/s za manjše organizacije, srednje šole, manjše višje in
visokošolske ustanove;
- več 100 Mbit/s za nekoliko večje šolske centre, raziskovalne ustanove,
posamezne fakultete;
- 1 Gbit/s in več za bolnišnice, univerze, raziskovalne ustanove;
Pri
tem velja še enkrat poudariti, da hitrosti morajo biti simetrične.
Peter Sterle, ARNES, v nadaljevanju podaja svoje mnenje o tem, kako je
mogoče opredeliti ustrezno zmogljive internetne povezave, ko govorimo o
dostopih slovenskih izobraževalnih zavodov do interneta. Pri nas ADSL
še vedno velja za "broadband", čeprav to dejansko ni. Problem ADSL-ja
je v tem, da to ni simetrična povezava. Hitrosti so namreč navadno
navedene na način "2048/512 Kbit/s", kar pomeni, da je hitrost do
uporabnika večja kot hitrost od uporabnika v internet. Za večino
domačih uporabnikov to ni problematično. Tak način prenosa podatkov pa
večinoma ni primeren za videokonferenčne prenose, P2P prenose
podatkovnih baz, telemedicino in tudi za delo na daljavo, kjer
teledelavec v realnem času dostopa do podatkovnih baz v matičnem
podjetju itd. Vsi našteti načini dela zahtevajo enako zmogljive
povezave v obe smeri. Druga težava ADSL tehnologije je prerezervacija
(overbooking) kar pomeni, da je na skupnem vodu z zmogljivostjo 4 MB
lahko tudi 5 uporabnikov z zgoraj navedeno ADSL hitrostjo. V tem
primeru bi govorili o prerezervaciji na skupnem vodu v razmerju 1:5.
Zato so hitrosti na ADSL-ju v praksi običajno nižje od navedene.
Običajno pa so razmerja prerezervacije v tržnem internetu še precej
bolj neugodna od navedenega primera. Organizacije, ki dostopajo preko
ADSL tehnologije do omrežja ARNES imajo s pogodbo Vlada-Telekom
določeno maksimalno prerezervacijo npr.: pri 4 Mbit/s zmogljivi
povezavi, lahko Telekom uporabi prerezervacijo v razmerju 2:1, če je
zmogljivost večja od 6 Mbit/s pa v razmerju 3:1. To še nekako za silo
omogoča QoS (upravljanje kakovosti storitev), ki omogoča neprekinjene
video prenose, vendar pa samo iz enega računalnika na šoli.
Peter
Sterle je poskušal iz različnih virov in definicij sestaviti nekakšno
povprečje, ki naj bi v informacijsko razvitih okoljih določalo
broadband oz. hitri internet:
- okoli 4 Mbit/s za individualne uporabnike;
- 10 do 100 Mbit/s za manjše organizacije, srednje šole, manjše višje in
visokošolske ustanove;
- več 100 Mbit/s za nekoliko večje šolske centre, raziskovalne ustanove,
posamezne fakultete;
- 1 Gbit/s in več za bolnišnice, univerze, raziskovalne ustanove"
Vir: a
Članek je prebralo 46597 obiskovalcev
