Slovenija v Poročilu o napredku Akcijskega načrta eEurope 2003+
03/29/2004
Akcijski načrt
eEurope 2003+ je nastal kot dopolnitev siceršnjih strategij EU na
področju informacijske družbe. Znano je, da se je EU tega področja
lotila z nekoliko zamude, precej let zatem, ko so v ZDA že v 90-tih
letih sistematično uredili telekomunikacije, uvedli elektronska javna
naročila, uredili informatizacijo obveznega šolstva in knjižnic,
razbremenili on-line prodajo vseh neposrednih davkov ipd.
V
tem okviru je nastal tudi splošno znan in mnogokrat citirani ambiciozni
strateški cilj EU – to je, postati do leta 2010 najbolj konkurenčno in
na znanju temelječe gospodarstvo na svetu.
Prvi akcijski načrt
eEurope 2002 je bil sprejet v letu 2000, drugi eEurope 2005 pa v letu
2002. Slednji je dopolnil in nekoliko spremenil tudi spisek kazalcev
(benchmark) na tem področju. Že v letu 2000 pa so stekle intenzivne
priprave na poseben akcijski načrt eEurope 2003+, ki bi začrtal
aktivnosti siceršnjega načrta eEurope 2002 tudi za države kandidatke.
Akcijski načrt 2003+ je bil sprejet v letu 2001 in na tej osnovi je bil
že dvakrat ocenjen tudi odgovarjajoči napredek, prvič na ministrski
konferenci v Ljubljani 2002 in nazadnje v Budimpešti 2004.
Akcijski
načrti EU so pragmatična in konkretna gradiva. Evropski administraciji
je potrebno v tem pogledu priznati, da je operativna in natančna. V
vseh gradivih so namreč natančno opredeljeni vsi relevantni kazalci, s
pomočjo katerih se spremlja napredek držav na tem področju. Seveda pa
to ne pomeni, da se EU pri tem ne sooča s težavami. Problemi
spremljanja informacijske družbe niso majhni. Kljub množici EU
projektov, ki so bili tako ali drugače posvečeni vidikom informacijske
družbe, je razmeroma malo primerljivih in ažurnih operativnih kazalcev.
Ena ključnih težav pri tem je v usklajevanju statistik na nivoju
Eurostata, kjer so se pri poročanju članic in kandidatk srečevali z
izjemnimi težavami, saj je bila statistika na tem področju neenotna,
skupne akcije pa so potekale prepočasi. Z velikimi napori je Eurostat
vzpostavil dve osnovni raziskavi, ki se spomladi 2004 izvajata ne le v
vseh državah EU, ampak tudi v kandidatkah, to je anketa podjetij in
anketa gospodinjstev. Omenjeni raziskavi sta v EU potekali tudi že v
letu 2002 in 2003, vendar so pri objavi rezultatov nastale precejšnje
težave, tako smo npr. šele v začetku leta 2004 dobili nekatere
rezultate iz leta 2002. Vsekakor pa bodo v bodoče uradni podatki
Eurostata predstavljali osnovo za spremljanje informacijske družbe v
EU.
Zaradi opisanih težav pri harmonizaciji nacionalnih
statističnih uradov na področju statistike informacijske družbe je EU
doslej zbirala podatke tudi v okviru anket Eurobarometer in
FlashEurobarometer, ki so vsa leta predstavljali tudi osnovo za
primerjave držav EU, predvsem velja to za 6-mesečni FlashEurobarometer
o uporabi interneta.V okviru Eurobarometra pa so izvajali tudi posebne
razstave šolskih zavodov, podjetij, zdravnikov ipd. Seveda pa so se vse
navedene raziskave omejevale na članice EU, torej EU-15. Vsa pretekla
leta je slovenska država - v zadnjem času predvsem preko Ministrstva za
informacijsko družbo in Ministrstva za znanost, šolstvo in šport - v
okviru projekta RIS sofinancirala izvedbo odgovarjajočih raziskav
Eurobarometer tudi v Sloveniji, zato obstajajo za najpomembnejše
indikatorje za Slovenijo povsem primerljivi podatki (rezultati so na
http://ris.org). V letu 2003 pa so se raziskave informacijske družbe
Eurobarometer nepričakovano zaključile, čeprav so bile predvidene.
Neuradno so bili vzroki za to nekateri metodološki problemi.
V
pogledu primerjav članic in kandidatk pa doslej ni bilo veliko virov.
Za leto 2003 so torej bili na voljo zgolj mednarodno primerljivi
rezultati posebnega projekta SIBIS in SIBIS+, ki se je v letih
2002/2003 izvedel v vseh 25 državah (in tudi v ZDA). Rezultati tega
projekta so se tudi primerno distribuirali na internetu in v
publikacijah. Žal se projekt ni nadaljeval, ampak se je spremljanje
akcijskega programa eEurope 2003+ reševalo s posebnim razpisom, na
osnovi katerega je podjetje Danish Management v znatni naglici jeseni
2003 izvedlo prvo zajemanje, v letu 2004 pa že poteka drugo zajemanje
podatkov za potrebe spremljanja akcijskega načrta eEurope 2003+.
Raziskava temelji na anketi podjetij, anketi gospodinjstev, anketi
zdravnikov ter na zajemanju vrste drugih podatkov na osnovi sekundarnih
virov in intervjujev.
Raziskava je bila izvedena zgolj v 13
državah kandidatkah in poleg nove deseterice članic vključuje še
Turčijo, Bolgarijo in Romunijo. Raziskava ni bila izvedena med članicami
EU, zato neposredne primerjave z EU pogosto manjkajo.
Za
razliko od rezultatov projekta SIBIS+, ki je bil kot aktivnost Petega
okvirnega programa v celoti javen, pa so rezultati omenjenih raziskav
zaenkrat zgolj interni in so se javno objavili le v nadvse prečiščeni
obliki v publikaciji Progres Report eEUrope 2003+. Publikacija zato
vključuje le drobec dobljenih podatkov in je rezultat mnogih
metodoloških razprav, pa tudi političnih odločitev, katere podatke
velja vključiti in katere ne. Pri tem so se avtorji soočali tako z
metodološkimi problemi, ki izhajajo iz časovne stiske pri pripravi tako
zahtevnega projekta – posebej pri indikatorjih, ki so zajeti iz
sekundarnih virov - kot tudi s politično spornostjo posameznih
indikatorjev.
Če torej govorimo o rezultatih navedenih v teh
publikacijah, je treba upoštevati, da glavnina podatkov temelji na treh
primarnih zajemanjih podatkov (gospodinjstva, podjetja, zdravniki), ki
je bilo v Sloveniji opravljeno v jeseni 2003. Anketo je izvedla
globalna korporacija TNS, slovenski podizvajalec pa je bila družba
CATI.
Pregled rezultatov v publikaciji Progress Report eEurope
2003+ kaže za Slovenijo razmeroma znano sliko: relativno visoka splošna
razvitost, ki ji v večini vidikov sledi oziroma jo celo presega tudi
razvitost na področju informacijske tehnologije. Tipičen primer je
uporaba PC-ja v gospodinjstvih, ki potrjuje tradicionalno dobro
opremljenost slovenskih gospodinjstev. Okoli 60% gospodinjstev s PC-ji
je celo nekoliko več kot bi primerjalno pričakovali glede na stroške
PCja v primerjavi s povprečno plačo. Po podatkih Statističnega urada
namreč znaša v Sloveniji cena PC-ja (PC Pentium ekvivalent s DVD/RWCD,
256 RAM, 15 palčni monitor, USB, Internet adopter, modem) 86% povprečne
plače. Okoli 60% gospodinjstev s PC-jem predstavlja tudi najvišji
odstotek med kandidatkami, in odstotek, ki je povsem primerljiv s
povprečjem EU.
Na nasprotni strani imamo v Sloveniji nizko
opremljenost šol z osebnimi računalniki, kjer je videti, da je v
osnovnih šolah Slovenija s povprečjem okoli 5 PC-jev na 100 učencev
celo pod povprečjem 13 držav kandidatk (povprečje skoraj 6 PC na 100
učencev). Podobno je tudi v srednjih šolah. Na tej točki velja
izpostaviti, da navedeni podatki niso bili zbrani neposredno z anketo
niti ne izhajajo iz ocen statističnih uradov, ampak so jih v vsaki
držav zbrali na osnovi razpoložljivih virov resornih ministrstev.
Podatki nekaterih držav (npr. Romunija z 10.4 PC-ja na 100 učencev)
zato še posebej nakazujejo na znatno verjetnost neusklajene
metodologije zajemanja. Pri tem je bil za Slovenijo uporabljen podatek
RIS, ki je v metodološkem pogledu specifičen in nekoliko konservativen,
saj se omejuje zgolj na računalnike namenjene učencem, in to v samem
začetku leta 2003. Nekateri drugi viri Ministrstva za šolstvo, znanost
in šport kot tudi raziskave, ki jih izvaja Pedagoška fakulteta Maribor
pod vodstvom dr. Gerliča, namreč kažejo nekoliko večje ocene. Vsekakor
pa je na tej točki potrebno izpostaviti, da je na področju opremljanja
šol v Sloveniji konec 90-tih let dejansko nastal izrazit upad
tovrstnega financiranja in opisano zaostajanje, zato nikakor ni
presenečenje. Navedeni upad financiranja pa je tudi del siceršnjega
pojava konec 90-tih, ko je Slovenija skoraj v vseh vidikih razvoja
informacijske družbe dramatično zaostala v tempu razvoja. Šele od
aktivnosti v zadnjem letu oziroma v naslednjih letih lahko pričakujemo
večjo spremembo na področju opremljenosti šol.
V pogledu
uporabe informacijske tehnologije med podjetji so razmere podobne kot
pri opremljenosti gospodinjstev. Raziskava potrjuje visoko opremljenost
slovenskih podjetij z dostopom do interneta, nekatere druge primerjave
(SIBIS, RIS) pa so celo nakazovale, da je Slovenija v opremljenosti z
osnovnimi informacijski tehnologijami (PC, Interenet) celo nekoliko nad
povprečjem EU. V pogledu kazalnikov podjetij v poročilu eEurope 2003+
pa za Slovenijo po drugi strani nekoliko izstopa – v primerjavi z
raziskavami RIS - razmeroma nizek delež podjetij s spletno stranjo in
tudi nekoliko nižji delež podjetjih, ki sprejema elektronska naročila.
Navedeno je lahko rezultat drugačne metodologije, vsekakor pa kaže, da
je bila na področju informacijske tehnologije v podjetjih pri drugih
kandidatkah izjemno živahna rast, ki vse bolj pogosto presega dosežke v
Sloveniji.
Podobne posledice izgubljenega tempa na prelomu
prejšnjega desetletja kot pri opremljenosti šolstva lahko v Sloveniji
opazimo tudi v pogledu razvitosti eUprave. Na tem področju se sicer
soočamo z različnimi in pogosto protislovnimi indikatorji, pa tudi z
nadvse hitrim tempom sprememb, saj se lahko že v pol leta razmere hitro
spremenijo. V poročilu eEurope 2003+ je za Slovenijo sicer prikazana le
primerjalna tabela o uporabi in izpolnjevanju obrazcev na internetu,
kjer je Slovenija zgolj nekoliko nad povprečjem kandidatk, kar pa za
visoko siceršnjo informatiziranost javne uprave v Sloveniji ni poseben
dosežek. Še posebej zato, ker je podrobna analiza projekta SIBIS+ za
začetek leta 2003 kazala za Slovenijo še bolj neugodno sliko; v tem
pogledu raziskava eEurope 2003+ iz konca leta 2003 primerjalno kaže na
znaten napredek v samem letu 2003.
Rezultati, prikazani v
poročilu Progress Report eEurope 2003+, potrjujejo tudi značilnost
slovenskih ne-uporabnikov interneta – presenetljivo odsotnost večjih
ovir za ne-uporabo. Tako je npr. neznanje uporabe PC-ja oziroma
interneta ovira le za nekaj odstotkov ne-uporabnikov. Podrobne analize
iz drugih raziskav sicer kažejo, da so stroški do določene mere
pomemben dejavnik (čeprav manjši kot v drugih državah), sicer pa se
opaža izjemno nizek delež eksplicitnih ovir, kar je še posebej
nenavadno, ker je splošno zanimanje za storitve informacijske družbe v
Sloveniji tradicionalno izjemno visoko in nad povprečjem EU. Ena od
razlag tega fenomena je dejstvo, da obstajajo različne skupine
ne-uporabnikov, kjer ima vsak segment povsem specifične razloge, ki
nato v agregatu ne izstopajo.
V celoti gledano je torej
poročilo o napredku, glede na akcijski načrt eEurope 2003+, za Slovenijo
razmeroma ugodno, ponovno pa opozarja na nekatere znane slabosti pri
razvoju informacijske družbe v Sloveniji. Poročilo pa govori tudi o
skokovitem napredovanju drugih držav kandidatk, ki v mnogih vidikih že
presegajo Slovenijo, s čimer ta izgublja znatno primerjalno prednost
izpred desetih let. Države kandidatke torej v celoti gledano
napredujejo zelo hitro, čeprav bi podrobno branje akcijskega načrta in
primerjava načrtovanih ciljnih indikatorjev z doseženimi v mnogih
pogledih lahko dalo vtis tudi o določenem zaostajanju za ambicioznim
akcijskim načrtom sprejetim v letu 2001, predvsem na področju
e-izobraževanja.
Vasja Vehovar
Članek je prebralo 17774 obiskovalcev
![](http://s7.addthis.com/static/btn/lg-share-en.gif)